Vzpon na najvišje ležečo kočo, Margherita (4554m) – Signal Kuppe

Posted: 15/09/2012 in Nekategorizirano

Po uspešnem svetovnem prvenstvu sem se pridružim nemški ekipi Triton, s katero sem se odpravil na potovanje po Italiji in na tekmovanje Grischa Muni Challenge v Švici. Glavni cilj je bil priplezati na vrh gore Signal Kuppe, kjer leži najvišje stoječa koča od koder smo odvili ekstremni spust po sneženih in ledenih površinah ledenikov…

1.avgust, 1.dan – pisana druščina iz Švice (Sandy in Sara), Nemčije (Jogi in Elke), Nove Zelandije (Toni) in Slovenije (jaz) smo se iz mesta Brixen, kjer je potekalo 16.svetovno monokolesarsko prvenstvo UNICON,  odpravili na ekstremno potovanje po Italiji. Nekaj kilometrov izven Brixna smo se osvežili v presenetljivo topli manjši reki, ki je bila pravo doživetje z neverjetnimi slapovi in vijadukti. Sledilo je prečkanje najvišjega prelaza v vzhodnih alpah Stelvio pass, skozi katerega poteka Giro d’Italija. Zame je bilo zanimivo že to, da sem bil tokrat na najvišji točki v gorah do sedaj, 2757m. Poleg neverjetno izpeljane ceste na strmem pobočju nas je spremljal odličen razgled in sončni zahod ob koncu dneva. Ob vzpenjanju smo videli ob cesti živeče svizce, po sončnem zahodu pa smo se na drugi strani spustili do mesta Bormio (mesto alpskega smučanja), kjer čez noč kampirali ob pripravljenih špagetih z odlično omako (po Sandy-jevem receptu). 😀

(Pod slapom v neznani reki, Italija)

2.dan– kmalu po zgodnjem zajtrku smo se z gondolo Bormio3000 povzpeli nad 3000m višine, kjer smo se spustili z monokolesi spustili nazaj v mesto Bormio. Zjutraj sem sestavil setup monokolesa z novim okvirjem Triton in zelo lahkimi k1 gonilkami.  Med spustom smo posneli nekaj fotografij, medtem pa je Sandy-ju monokolo ušel v strm grabn, nekaj 100 metrov. Še nikoli nisem videl monokolesa pasti tako nizko in po tako strmem pobočju. Imeli smo veliko srečo, da so se v tistem trenutku mimo pripeljali gorski reševalci, ki so pomagali priti do monokolesa. Na srečo velike škode ni bilo in vsi smo lahko nadaljevali spust. Za tem smo se razdelili v 2 skupini in preizkusili zelo težko in srednje težko downhill progo v dolino. Bila je prava avantura, saj smo iskali pot, medtem pa spraševali domačine za nasvet. Po spustu smo odpeljali do bližnje reke v gorah, kjer je izmed skal pritekala topla termalna voda. Prava sprostitev v naravnem bazenu ob reki (na žalost nismo posneli nobene slike). Bil sem impresioniran nad novim močnim okvirjem, narejenega iz lahkega titana in novimi gonilkami, ki so pomagali izgubiti nekaj teže monokolesa.

(Bormio, zanimive označbe poti za kolesarje in pohodnike)

3.Dan – Ponovno zgodnjo bujenje in nadaljevanje poti skozi eno najbolj znanih dolin v Italiji, Valtelina ob jezeru Como Lake, severno od mest Milano. Med ”letečim piknikom” v avtu smo se prvič prečkali Švicarsko mejo in se peljali skozi svetovno znano mesto Lugano, ki leži ob jezeru Lago di Lugano in ima zelo zanimive ozke ceste nad jezerom. Mesto je znano po izjemno lepih zgradbah, hišah slavnih iz celega sveta in seveda turizmu. Prispeli smo pod goro Generoso, kamor smo se povzpeli z gorskim vlakcem na vrhu pa nas je ponovno pričakal izjemen razgled nad mesto Lugano njegovo jezero. Ob izjemnem spustu po singe-trail progi sem si poškodoval komolec, ponovno pa smo iskali pomoč domačinov za iskanje poti. Po spustu  smo obiskali Sandy-jeve starše, zvečer pica-piknik v naravi kjer smo tudi prespali, sledil pa je pogovor in načrtovanje za vzpon na Signal Kuppe.

(Jogi in Tony se orientirata po mapi, iščeta pot ki jo bomo izbrali za downhill)

(Prevoz skoraj do vrha Monte Generosa)

(Postaja slikana z vrha Monte Generosa)

4.Dan – Zjutraj nas je čakal prijeten tuš pri Sandy-jevih starših, pranje perila in organiziranje prostora kombija, v katerem smo potovali. Kasneje smo obiskali jezero Maggiore, ki je po velikosti drugo, takoj za Gardskim jezerom. Ob plažah so se odvijale zanimive aktivnosti (beach volley), wind-surfing na jezeru in seveda ogromno čolnov ter ladij. Od tam smo se odpravili proti mestu Alagna (od koder se je začel vzpon na goro), ob slabem vremenu pa smo si dan popestrili z igranjem kitare in petjem med potovanjem na cesti. Dan je bil sproščen, počitek – brez muni voženj in z učenjem tujih jezikov. Ob koncu dneva smo pripravili odlično rižoto, s Tonijem pa sva pripravila posebno poslastico, ki sma jo poimenovala ‘Nova pita slolandija’. Ponovno je sledil pogovor o vzponu in načrtovanje. Švica je čudovita država z lepimi cestami, mesti, jezeri in Alpami, ki je prava privlačnost za turiste, ljudje pa so zelo sproščeni. Sicer pa ne gre izpustiti, da gre za eno najdražjih držav (pica 15€…).

(Po mojem in Tonijevem receptu – Nova pita slolandija)

5.Dan – Pridružil se nam je Markus Büchel (Turtle), ki sta z Jogijem šla do pisarne po informacije za vzpon, saj nas je spremljalo zelo slabo vreme. Plan je bil začeti avanturo isti dan ob 14.00. Vrnila sta se z ogromno informacijami in slabimi novicami, saj smo morali zaradi varnosti vzpon prestaviti do naslednjega dneva. Isti dan je bilo že na prvi postaji Capanna Gnifetti (3600m) -2°C, na končni postaji Margherita (4554m) pa -8°C in 5cm na novo zapadlega snega. PLAN: Naslednji dan se ob 14.00 z vodičem ter gondolo povzpnemo iz mesta Alagna do višine nekaj čez 3000m, kjer nas čaka 2-3 ure hoje do Rifugio Gnifetti (3611m), koče in srednje postaje. Tam prespimo prvi dan, drugi dan pa se zgodaj zjutraj povzpnemo na cilj, kočo Margherita (4554m), ki leži na vrhu gore Signal Kuppe. Čaka nas približno 5-6 ur hoje in plezanja skozi 2 ledenika. Tam prespimo, tretji dan pa se spustimo z gore z monokolesi do Punta Idren (3260m), kjer se ločimo od vodiča in nadaljujemo downhill nazaj v mesto Alagna(1212m), torej več kot 3000m spusta v enem dnevu. Po kosilo smo se odločili za rahlo Muni turo. Z gondolo smo se pozvpeli do prve jutrišnje postaje. Med vzpenjanjem z gondolo so se izza gora spustili temni oblaki, moč vetra in padavine so se močno povečale in gondola se je ustavila. S Tonijem sva se počutila ujeta in priznati moram da sem začutil velik strah v migajoči plehnati škatli na zajli. Zamislil sem se kako hitro te v gorah preseneti vreme s hitrim spreminjanjem. Gondola se je po nekaj minutah začela ponovno premikati, čeprav se vreme ni umirilo in gondola se je zibala nekaj metrov sem in tja, grozno. Nekaj minut po prispetju na vrh nas je čakalo novo presenečenje. Vreme se je popolnoma spremenilo v jasno in toplo. ,  z odprtimi očmi in usti sem se razgledal po dolini s pogledom na mesto Alagna.  Med spustom smo se vozili in skoti manjše vasice s kamnitimi hišami in strehami, tudi mesto Alagna ima pravljične hiše kakršnih še nisem videl.

(Za nami so se kar naenkrat prikazali temni oblaki, sledila je nevihta)

(Nekaj minut po prispetju na vrh se je vreme v trenutku zjasnilo)

6.Dan – Težka noč, bujenje ob zvoku Sandyjeve kitare italijanskih skladb. Že zgodaj zjutraj priprave na odhod in še zadnji nakupi v centru. Kupil sem termalne nogavice, nekaj vrečk, elastično vrv (za varnost monokolesa, ki sem ga privezal okrog pasu) in pa “Thermal protective aid” (toplotno zaščitno pomoč) v skrajnem primeru. Vreme je bilo zelo spremenljivo, od toplega sončnega do hladnega dežja – ne vemo kaj pričakovati na vrhu. Malo pred tretjo uro popoldan smo se srečali z vodičem, kmalu za tem pa smo se z gondolo povzpeli proti prvi postaji Pianalunga. Istočasno so se vzpenjali tudi drugi pohodniki, ki so nas gledali kot nore samomorilce na monokolesih. Takoj po pristanku na zadnji postaji (bilo je deževno in vetrovno) je vodič predlagal, da takoj oddidemo na pot, da se vreme ne poslabša. Pred nami je 2 uri hoje in naleteli smo na zelo slabe razmere. Doživljali smo nekaj, kar sem pred tem videl le v kakšnih filmih ali dokumentarcih. Najprej smo se vzpenjali po surovem kamenju, kmalu za tem pa prešli na sneg (zelo težko za hojo). Postajalo je le še slabše, bilo je zelo megleno (slaba vidljivost) in pihal je zelo močan veter z ledenim sneženjem. Oblačila, ki so se mi prej zdela odveč so sedaj postala nuja oz. še premalo. Mraz me je rezal v obraz in težko je bilo gledati kod hodimo. Po približno 2eh urah hoje nas je čakal še zadnji najtežji izziv v tistem dnevu -zasnežena strmina na odprtem in plezanje po ledenih skalah s pomočjo vrvi, le nekaj metrov pod kočo Rifugio Gniffeti, cilj tega dneva. Dohitela nas je skupina pohodnikov in pred sabo smo spustili nekaj otrok, ki so bili popolnoma premraženi. Vsa oprema z nahrbtnikom in monokolesom je bila težka in pravi izziv. Ob močnem vetru, ki je s sabo nosil in dvigoval leden sneg se mi je dvakrat zgodilo, da me je prevrnil na tla in nekaj časa je bilo nemogoče hoditi. Da se vremenske razmere v gorah neverjetno hitro spreminjajo, smo ponovno okusili le 15min po prihodu na kočo. Še preden smo se preoblekli, so se megla in oblaki razkadili in postalo je jasno s toplim soncem in rahlim vetrom (lahko sem se razgledal kje smo hodili, saj pred tem nisem imel občutka). Pojavil se je tudi izjemen razgled v dolino in proti vrhu, kamor bomo potovali dalje zgodaj zjutraj. Neverjetno! Po večerji sem dobil nekaj znakov višinske bolezni (vrtoglavica, utrujenost), najbrž zaradi obilnega obroka.

(Vzpenjanje proti prvi koči v zelo slabih pogojih)

(Tako kot dan prej se je vreme neverjetno hitro zjasnilo in postalo je topleje)

(Rifugio Gnifetti, prva postaja – 3637m)

7.Dan – “Spanje” je bilo neznosno, hiter utrip srca, premalo kisika, utrujenost in glavobol. Noč je bila dolga in nov dan se je začel že ob 6:10. Začeli smo ga z obilnim zajtrkom, koča pa je bila ob tej uri že skoraj prazna. Večina pohodnikov je odšla že okrog 4ih zjutraj, v kočo pa so prihajali že novi, najzgodnejši. Čaka nas najdaljša hoja (okrog 6ur), proti Margheriti pa smo se odpravili nekaj pred osmo uro zjutraj, brez Tonyja in kot napovedano smo imeli lepo vreme s sunki močnega vetra, ki je s sabo nosil ledeno hladen sneg. Uporaba derez je bila nujna, hodili smo po ledu ali okrog 25cm globokem snegu. Bili smo privezani z vrvjo zaradi varnosti proti ledeniškimi grabni, katerih je bilo ogromno. Večkrat nas je preletel helikopter, ki je oskrboval koče s hrano in vodo. Prvih 2km sta bila zelo hladna, saj je bilo sonce za goro, potem pa smo stopili na sončno stran, ki nas je prijetno pogrela. Nujna so bila sončna očala, saj je sonce v gorah zelo močno, še posebej zaradi odboja od snega. Zanimivo je bilo to, da smo se prvo uro ali dve pogovarjali, potem pa smo postali utrujeni in slišati je bilo le še veter in zvok mečkanja snega pod derezami, počasi in v istem ritmu. Sledil je prvi postanek na prelazu, kjer smo zaužili nekaj hitre energije (en. tablice, čokolada, čaj, oreščki,…), za tem pa sta Jogi in Turtle prvič poskusila voziti, vendar ni bil sneg primeren za vožnjo. Zagledali smo tudi vrh in kočo Margherita, ki je izgledala tako blizu, vendar pa je bilo hoje še več kot 3 ure. Vmes smo se ustavili še na ledeniku, kjer  smo posneli nekaj odličnih fotografij, nato pa je ponovno sledil najtežji del hoje, malo pred vrhom. Bili smo  že preko 4200m višine in hoditi smo morali po polnem, ‘neshojenem’ snegu. Proti vrhu se je strmina le še stopnjevala, 300m pred vrhom pa smo prešli v pravo plezanje po ledeni površini in zelo ozki poti. Po 7 urah hoje smo bili že res izmučeni in napredovali smo zelo počasi. Končno! Prispeli smo na vrh (4552m, Margherita), na toplo in že ko sem mislil, da si bom lahko spočil so se začele težave. Vrtoglavica, glavobol, bolečine v mišicah in kosteh, bolečina v trebuhu in močna utrujenost, znaki višinske bolezni. Bilo je res grozno! Po prihodu smo si vzeli nekaj ur za počivanje, vendar je bilo spanje nemogoče. Če sem vstal iz postelje, se mi je zvrtelo in sem se moral kmalu usesti ali uležti. Vodič teh težav ni imel, saj je navajen teh razmer (vsak teden je 2-3 dni v gorah). Sledila je večerja, za tem pa občudovanje in slikanje sončnega zahoda. Stanje se ni izboljšalo, zato sem vzel aspirin. Ko je sonce zašlo, smo na drugi strani videli luči mesta Milano, od koder se vidi močno svetlobno osnaževanje in močan hrup, ki se je slišal vse do vrha.

(Racanje korak za korakom pripeti z varnostnimi vrvmi)

(Ledeniški grabni)

(Sandy, nekaj metrov pod vrhom zaradi močnega vetra potreboval daljši počitek)

(Margheritta, 4552m)

(Ob koncu dneva smo lahko občudovali neverjeten razgled ob sončnem zahodu)

(Senca gore Signal Kuppe na drugi strani sončnega zahoda)

8.Dan – Kot pričakovano, se je po neprespani noči dan začel slabo in ob zajtrku nisem imel apetita in energije do življenja. Še vedno sem imel simptome višinske bolezni in komaj sem si pripravil stvari za odhod. Imeli smo lepo vreme in ob sončnem vzhodu smo odkorakali po strmini do prve točke, kjer smo poskusili z vožnjo, vendar površina ni bila primerna. Prav tako smo zaradi varnosti morali voziti z derezami, kar je bilo zelo zoprno. Šlo nam je zelo slabo, vse do prelaza, kjer se je začelo pravo vzdušje in nora, fizično in tehnično zelo zahtevna vožnja. Zaradi varnosti smo se spuščali smo se po ‘etapah’ – vedno smo počakali, da se je prvi spustil vodič (po 500m) in vozili smo le do njega, ki je z znanjem ocenjeval kje je varno voziti (zaradi ledeniških grabnov). Na določenih mestih smo morali hoditi privezani in ni bilo varno voziti. Seveda pa smo bili deležni občudovanja pohodnikov, ki so nas vzpodbujali z debelo odprtimi očmi. Po približno 1000m višinskega spusta so se težave z višinsko boleznijo končale in stanje se je začelo izboljševati. Vožnja je bila zakon! Prišli smo do dela, ki je bil nevozen, zato smo se nekaj metrov spustili z gondolo, tam pa smo so se nam pridružili Tony, Sara in Florian Kaiser, ki je v Italijo prispel dan pred tem. Sledilo je še nekaj ur zelo tehničnega in fizično napornega downhilla. Posneli smo nekaj dobrih fotografij in posnetkov. V celem dnevu smo naredili več kot 3100m višinske razlike v okrog 8 ur vožnje, ob koncu dneva pa sem bil popolnoma ubit, z nekaj krvavih žuljev in bolečine v mišicah, vendar smo vsi prispeli nazaj brez poškodb in z velikimi nasmehi na obrazu! 😀

(Sandy in naš vodič, Andrea)

Vsekakor je bil vzpon na Signal Kuppe najekstremnejši podvig zame in nasploh za gorsko monokolesarstvo po celem svetu. Prvič sem bil na takšni višini in spoznal sem, kako hitro se vremenske razmere spreminjajo v gorah. Podvig mi je bil zelo všeč in vsekakor moram kaj takega še ponoviti. Med potovanjem sem dobil tudi motivacijo za avanturno potovanje z monokolesom na daljše razdalje, katerih ni možno prekolesariti v enem dnevu in nekaj takšnega planiram v septembru (za prvič najbrž Prebold – Gradec, Avstrija). Vabim vas tudi, da si ogledate video iz vzpona in spusta:

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s